Pomen pravljice

Kasneje so si različne zgodbe pripovedovali tudi zato, da so prenašali izkušnje na mlajše rodove, se preko njih učili določenih plemenskih pravil in običajev. Različne zgodbe so se v daljni preteklosti prenašale iz roda v rod le ustno.

Ko se je pojavil prvi množični pisani medij (knjiga), so ljudje začeli pravljice zapisovati in jih tudi brati. Še vedno pa so si pogosto pripovedovali zgodbe - pri delu na polju, ob kmečki peči, ob dolgih poteh... Žal dandanes pripovedovanje vse bolj izrinjajo različne knjige s svojimi slikami, pravljice na video in avdio mediju, pa tudi prezaposlenost staršev. Pa vendar so otroci enaki kot nekoč - še vedno imajo potrebo po domišljijskem, fantazijskem, pravljičnem svetu, še vedno z odprtimi očmi, ušesi in usti poslušajo kaj se je zgodilo princu, pa čeprav le ti ne živijo več. Zakaj?

Pravljice v svojem bistvu skrivajo veliko sporočil, razvijajo otrokovo domišljijo, mu razlagajo zanj prezahtevne stvari (duhovi, strah), ga spodbujajo k igri in sprostitvi (risanje, izrezovanje, gibanje). Zaradi teh in mnogih drugih skritih dejavnikov pravljica ne bo nikoli izgubila svoje vrednosti.

Danes se pravljice večinoma berejo. Berejo jih starši, vzgojitelji, učitelji, starejši otroci mlajšim... Premalo pa je pripovedovanja. Pri branju ni pravega odnosa med bralcem in poslušalcem - bralec je zatopljen v knjigo, poslušalec pa ne ve ali vse to res piše ali je izmišljeno. Pri pripovedovanju pa se vzpostavi nepretrgan kontakt; pripovedovalec in poslušalec sta povezana z očmi, pripovedovalec lahko sproti stopnjuje ali pojenjuje s pripovedovanjem, poslušalec pa s svojo mimiko pokaže kaj si in česa si ne želi.

Če želimo pravljico otroku pripovedovati, je potrebno le malo več časa kot za branje. Vendar se ta čas najpogosteje zelo obrestuje, saj otrok takšno pravljico bolj globoko doživi in jo ohrani v spominu dalj časa. Preden izberemo pravljico moramo vedeti naslednje:

-         koliko je otrok star (niso vse pravljice za vse otroke!),

-         kje in kdaj mu jo bomo pripovedovali (pravljica o volkovih in duhovih ni primerna zvečer v postelji),

-         otrokovo razpoloženje (grozljivemu dogodku, ki se je zgodil otroku naj sledi pomirjajoča pravljica),

-         osebnost pripovedovalca vpliva na otrokovo doživljanje pravljice (krhka deklica kot pripovedovalka težje nazorno prikaže življenje sedmeroglavega zmaja).

Vsakemu pripovedovanju (pa tudi branju) pravljice naj sledi podoživljanje. Otrok naj pripoveduje o svojih občutkih. Tisto, kar se mu je najbolj vtisnilo v spomin naj nariše, prikaže z gibi celega telesa in nenazadnje naj sprašuje in se pogovarja o stvareh, ki jih ni povsem dobro razumel. Za otroka so vse pravljice resnične in so se zares zgodile, zato je zelo pomembno kje, kdaj, kako in tudi zakaj mu pripovedujemo določeno pravljico.

Da pa ne bi mislili, da imajo otroci radi samo pravljice. Ne! Pripovedujete jim lahko tudi svoje izmišljene zgodbe. Te so lahko vzete iz vsakodnevnega življenja ali pa so to dogodki iz vašega otroštva. Lahko so poučne, zabavne ali pa vzgojne. V njih lahko sodeluje stric Tone in njegov pes Bobi, bratec Blaž in sestra Monika in ostale osebe, ki jih otrok pozna. Majhnega otroka boste še lahko pretentali s sprotnim izmišljevanjem. Malo večji pa bo že zahteval glavo in rep zgodbe in bo pričakoval nek moralni ali vzgojni zaključek.

Če si zgodbe ne znate izmisliti sami, vam ponujam 11 preprostih korakov s katerimi se lahko naučite prostega pripovedovanja katerekoli pravljice:

1.      Pravljico si sami PREBERITE.

2.      Poskusite poiskati SPOROČILO pravljice - kaj pravljica ponuja otroku. Če ne najdete pravega sporočila za otroka, ki mu boste pravljico brali, poskusite z drugo pravljico.

3.      PODČRTAJTE ALI IZPIŠITE tiste besede ali dele besedila brez katerih pravljica ne bi bila to kar je (ključne besede).

4.      Povejte pravljico sami sebi v 30 SEKUNDAH. Tako boste omejeni zgolj na ponavljanje in utrjevanje ključnih besed.

5.      PROSTO PRIPOVEDUJTE pravljico kolikor dolgo želite. Poskusite si zapomniti pravilen vrstni red, dodajajte pridevnike, ki natančneje opisujejo dogodke. Nič hudega, če zgodbe ne boste povedali dvakrat enako - poslušalec si po prvem pripovedovanju ne bo zapomnil vseh podrobnosti.

6.      Zapišite ali še bolje zapomnite si ČUSTVA IN RAZPOLOŽENJE ob pripovedovanju pravljice - kdaj je razpoloženje veselo, žalostno, grozljivo... Ta čustva prilagodite poslušalcu.

7.      Povejte pravljico v 1. OSEBI, kot da ste bili tam, ko se je vse skupaj dogajalo - pravljico boste ponotranjili  in bili vanjo bolj prepričani. Tako boste lažje pokazali vsa čustva, ki jih mora imeti pravljica.

8.      V prostem govoru poskusite IZPUSTITI VSE POLGLASNIKE, ki so le mašilo pri vašem razmišljanju o nadaljevanju.

9.      KONTROLIRAJTE TELO - prevelike ali prehitre kretnje lahko otroka prestrašijo. Pripovedovalcu, ki ne uporablja gibov telesa, pa je zelo težko verjeti.

10. Za pomoč si ZGODBO NARIŠITE ALI V GLAVI USTVARITE PREDSTAVO v obliki stripa.

11. Ob pomoči narisane zgodbe, ki je v pomoč samo vam PRIPOVEDUJETE pravljico otroku. PRETIRAVAJTE Z DODAJANJEM PRIDEVNIKOV saj boste pravljici le tako dali vrednost, ki naj bi jo imela.

Ko ste otroku enkrat povedali pravljico (ali zgodbo), ne bodite začudeni, če bo naslednji večer zahteval isto pravljico. Otrok si namreč ob prvem pripovedovanju zapomni le stvari, ki se mu zdijo zanimive. Potem pa ga zanimajo še vse ostale podrobnosti. Zato mu jo povejte tolikokrat kot si jo bo želel. Le na tak način si bo pravljico (ne)vidno predstavljal in jo tudi doživel z vsemi elementi.

Naj s pravljicami zaključim, oziroma kar začnem NEKOČ STA ŽIVELA...

Primer MOJCA POKRAJCULJA

Sporočilo:

-         tudi malo je dovolj za veliko ljudi (majhen prostor - veliko ljudi)

-         sprejemanje drugih ob nenavadnih urah (dogodkih)

-         če hočeš nekaj imeti (prostor) moraš nekaj znati (poklic)

-         laž ima kratke noge

-         tudi poštenim se dogajajo krivice (zajec-laž-med-lisica)

Ključne besede: Mojca, lonček, lisica-šivilja, volk-mesar, medved-čevljar, zajec-krojač,  srnjak-drvar, lonec medu, laž in zajec.

mag. Andreja Burger Muhič

avtorica risbe: Simona Tasič