Zakaj otroci lažejo

Medtem ko sem v trgovini s spodnjim perilom poizkušala modrček, se je oglasila hčerka in mi rekla: »Očka se včasih obleče v tvoje modrčke.« Bila sem osupla. »Medtem ko ti spiš,« je razlagala naprej. Svoje zgodbice se je držala tako zelo dosledno, da sem se istega dne odločila vprašati moža, ki je sicer učitelj po poklicu, če to resnično počne. Izkazalo se je, da ne. Oba sva se smejala, kljub temu pa sem se imela glede tega nekoliko čuden občutek. Nisem razumela, kako se lahko otroci tako lažejo, da se izognejo kazni ali pa da dobijo dodatni košček torte. Ampak naša Lilijana je lagala zelo pogosto, nikoli pa ni priznala, da so njene zgodbice izmišljene. Nisem vedela, ali naj vztrajam pri temu, da otrok govori resnico, ali pa ji pustim prosto pot, da njena domišljija dela svoje, čeprav pri tem obstaja možnost, da postane patološki lažnivec.

Kasneje sem se obrnila na strokovnjake in dobila podobna mnenja. Njihov odgovor je bil, da način, kako pripoveduje zgodbice, ni napačen. Strokovnjaki zagovarjajo dejstvo, da tako majhni otroci ne poznajo razlike med resnico in lažjo.

V bistvu pa je lahko laganje dobro znamenje. Rezultati testov kažejo, da predšolski otroci z višjem IQ-jem lažejo pogosteje, kot tisti z manjšim. V kolikor se laganje pri otrocih pojavi zgodaj, je to povezano s kasnejšo socialno razvitostjo.

Seveda pa niso vse laži, ki nam jih povedo otroci, tako nedolžne. Če znate prepoznati tipe neresnic, ki jih govorijo otroci v različnih starostnih obdobjih, ter vzroke za le-te, vam to lahko pomaga pri pravilni vzgoji svojega otroka ter posledično pri manjšemu pojavljanju laži v kasnejših obdobjih.

MALČKI: PRVE HIBE

Eden izmed dve leti starih dvojčkov je imel umazano plenico. Vprašali smo oba naenkrat, kdo od njiju jo ima, pa sta avtomatsko povedala ime drug drugega. V tem primeru sta se otroka želela izmakniti previjanju.

To je primer prve laži, ki jo bo otrok izvedel. Mame dve ali tri leta starih otrok pogosto rečejo, da se otroci poslužujejo preprostih laži in pogosto zanikajo, da so kaj naredili narobe.

Nima smisla malčka kaznovati zaradi laži, saj še ne dojema, kaj je prav in kaj narobe. Če vaš otrok pocuka mačko za rep in mu vi namignete, da to ni prav, vam bo najverjetneje odgovoril, da je to storil njegov namišljeni prijatelj. V tem primeru je najbolje poskušati otroku dopovedati, da ima tudi žival čustva, ne smete pa ga nagovarjati, naj krivdo prizna. Še bolje je, da se izognete vprašanjem, kot na primer: »Si ti razbil vazo?« Raje mu recite: »Poglej, vaza je razbita.« Če bo imela vaša trditev jezen prizvok, boste od otroka zagotovo slišali laž.

PREDŠOLSKI OTROCI: MALI LJUDJE, VELIKE ZGODBE

Primer, ki sem ga navedla na samem začetku članka, kako mi je hčerka povedala, da njen očka oblači moje spodnje perilo, je tipičen za otroke med tretjim in petim letom starosti. V tem obdobju imajo otroci pogosto svoje namišljene prijatelje, pod posteljo se skrivajo pošasti in podobno. Medtem ko je moja hčerka to obdobje počasi preraščala, je njena prijateljica Lucija dosegla najvišjo točko. Ni imela samo enega namišljenega prijatelja, ampak kar osem, in sicer same sestrice. Vsaka je imela svoje ime, svoj rojstni datum in izoblikovano drugo zgodbico. In te sestrice so normalno lahko počele stvari, ki jih Lucija ni smela, na primer nositi vsak dan roza oblekico.

Zgodbice predšolskih otrok so lahko čista igra, včasih pa tudi želje. Nič ni nenavadnega, če otroci vztrajajo, da je njihov namišljen svet resničen. To v bistvu ni laganje.

Če vas katera od velikih zgodbic zaskrbi, morate ohranite stvari pod nadzorom. Če je otrok sicer srečen in ima realistično razmerje s pomembnimi ljudmi v njegovem življenju, se vam ni potrebno obremenjevati. Zavedati se morate, da je to, kar se vam, odrasli osebi, zdi brezsmiselno, za otroka in njegov miselni razum zelo pomembno. Po tistem, ko je Lucija izvedela, da je njen dedek umrl, še preden se je ona sploh rodila, so nenadoma začele umirati ena za drugo tudi njene namišljene sestrice. O njihovi smrti pa je govorila samoumevno. Naši prijatelji so se šalili, da imamo epidemijo.

ŠOLSKI OTROCI: IMAJO SVOJE RAZLOGE

Bratca, stara šest in osem let, sta doma skrila zapestnico novorojenčka njune sestrice. Njuna mama je bila popolnoma iz sebe in ju je kaznovala tako, da jima je prepovedala nedeljski zajtrk, dokler eden od njiju ni priznal, kaj je naredil. Čez nekaj časa se je oglasil mlajši bratec in mama je od njega zahtevala podrobnosti. Ker le-teh ni vedel, je zagnal paniko in končno priznal, da ni on tisti pravi. Na koncu se je izkazalo, da je glavni krivec starejši bratec, ki se je sicer sam izdal z jokom.

Dejstvo, da je mlajši bratec želel prevzeti krivdo starejšega, je tipično za starostno skupino med pet in osem let. Otroci v teh letih naredijo kar precej razumskih, pa tudi nerazumskih napak. Vedno poskušajte ugotoviti, zakaj se vam je otrok zlagal in upoštevati okoliščine. Recimo, da ima otrok probleme z matematiko. Po vsej verjetnosti se bo poskušal domači nalogi iz matematike tudi izogniti in za to tudi lagati.

NAJSTNIKI: HITRO RASTEJO IN …

V tem obdobju se lahko začne pojavljati izmikanje stvarem, ki ste jih vsi družinski člani prej počeli skupaj. Takšno obnašanje ne predstavlja ničesar slabega, je samo odraz otrokovega odraščanja ter izoblikovanja lastne identitete. Po mnenju specialistov otrok, ki pri starosti trinajstih oziroma štirinajstih let pove vse svojim staršem, ne odrašča pravilno.

Medtem ko vaš otrok pridobiva na neodvisnosti, lahko to vse skupaj obrne sebi v prid. Prijateljičin sin, star enajst let, jo je pregovarjal, da ga pusti pri miru in naj ga ne sprašuje glede njegovega dnevnega branja. Ona je delovala v tej smeri in mu tako prepustila celotno odgovornost. Cel mesec ga ni vprašala po dnevnih obnovah branja, sin pa ji je zagotavljal, da jih izpolnjuje sproti vsak dan. In ko je prišel čas, da v šoli odda obnove, le-teh skoraj ni bilo. To pomeni, da ji je sin lagal cel mesec.

Vsake toliko otroci lažejo o domači nalogi ter čiščenju zob, kar pa ni popolnoma nič nenavadnega za to starost. Najboljši odziv na to je, da otroku pokažete svoje razočaranje nad tem, kar je naredil. Če pa ugotovite konstantno laganje, je priporočljivo poiskati zdravniško pomoč. Znano je, da se otroci, izpostavljeni stresu, pogosteje lažejo. Lahko pa je laganje tudi znak višje inteligence otroka, kar pomeni, da zna prepoznati korist v laganju.
Kaj bi bilo potem najbolje narediti svojemu najstniku, da ne bi lagal? Bodite dober zgled vi sami in povejte otroku, kako lahko laganje škoduje vajinemu odnosu. Takšna lekcija bo ena izmed tistih, ki si jo bo otrok sicer stežka zapomnil in jo boste morali neprestano ponavljati, pa vendar bo zelo pomembna za njegovo življenje.