Ali se vaši otroci pogajajo?

Vsi smo že kdaj videli, ko se otroci prerekajo v trgovini za dosego svojega cilja, vendar javno prerekanje še ne pove cele zgodbe. Glede na raziskavo, ki je bila objavljena v "Childhood" otroci dobesedno razvijejo niz pogajalskih zmožnosti za dosego svojega cilja in položaja znotraj družine. V raziskavo so vključili 90 otrok v starosti med 5 in 17 let iz 30 družin. Ugotovili so, da otroci razvijejo lastne poti za dosego cilja, v tej raziskavi pa so ugotovili, da so med njimi tudi načini, ki sploh še niso bili opisani v priročnikih, ki pa jih dandanes ni malo.

Podkupovanja, zamenjevanje in pogajanje so načini in razmišljanja otrok za dosego svojega cilja in tako običajno zmagajo, saj starši želimo mir, kar je seveda naša napaka. Če pa je v družini več otrok, večkrat spregledamo, kako lahko otroci sami  razrešijo spore brez večjih težav, mi pa se dostikrat vmešamo v nepravem trenutku. Raziskava pokaže, da če otroka le pustimo, da se pogaja (do neke mere), lahko to spretnost, ki je njemu kot otroku nekaj povsem naravnega, razvije do te mere, da mu ta koristi tudi pozneje. Raziskava ugotavlja, da je v družini z več otrok pri pogajanjih pomembnejša starost kot pa spol, prvorojenec je namreč v precejšni prednosti zaradi že pridobljenih izkušenj in znanja.

Po ugotovitvah raziskave v Veliki Britaniji, kjer so spremljali, koliko časa so starši  namenili prvorojencu, se je izkazalo, da velikokrat premalo - če uspemo ta čas med prvorojencem in novorojencem prav razporediti, da se prvorojeni otrok ne bo počutil odmaknjenega, bomo dobili dobrega prijatelja in ne upornika. Vendar pa se ta pravilna razporeditev časa lahko izraža negativno, kar se je pokazalo pri premožnejših družinah, kjer so imeli več materialnih dobrin in tukaj je bil prvorojenec seveda v prednosti, ker je imel preprosto preveč virov.

In kako vse to vpliva na nas, starše? Ali to pomeni, da naj preneham komunicirati s prvorejencem in sem v večji meri usmerjen na novorojenca? Sploh ne. Glede na vse raziskave je bistvo, da se tudi mi kot starši malo umirimo in pustimo naše otroke, da pravzaprav sami razrešijo probleme med seboj. Mi zelo radi mislimo, da moramo kontrolirati in usmerjati družino tako, kot sami želimo, vendar to ne drži. Otroci imajo namreč svojo hierarhijo in načine razreševanja konfliktov. Starševstvo ni vzgoja posameznega otroka, ampak bolj vodenje druščine, pa čeprav samo dveh otrok. Vedeti, kdaj se vmešati v razmerje in prepir naših otrok ter kdaj pustiti prostor za razrešitev brez nas, je bistvenega pomena.

Tukaj je nekaj idej, ki vam lahko pomagajo pri razreševanju družinskih težav:

1. Ko se otroci med seboj začenjajo pogajati na svoj način, bodo velikokrat razrešili svoja nesoglasja z načinom, na katerega sami ne bi nikoli niti pomislili.

2. Moč v družini ni porazdeljena enakomerno in otroci vedo, da pač dobijo, kar si izpogajajo, vendar včasih nimajo pravih virov za pogajanja in takrat moramo biti tudi mi pošteni do njih, si vzeti čas in jim v miru prisluhniti.

3. Otroka moramo naučiti, kako rešiti nesoglasja. Vedeti mora, da je treba včasih kaj narediti, ne da bi za to kaj dobil.

4. Včasih se je dobro vmešati v prepir, ampak s ciljem, da jih kaj naučimo in ne da razrešimo spor med njima (na primer, če se kregata glede računalnika, ju je dobro naučiti deliti računalnik oz. vzpostaviti urnik).

5. Otroški spor in odločnost znata biti za nas včasih precej stresna in zmedena. Tudi starši imamo pravice, kar je otrokom treba dati vedeti, saj morajo spoznati, da se ne vrti vse okoli njih.

Reševanje odnosov med našimi otroki in s tem tudi prijateljskih vezi je lahko pravo minsko polje. Sama sposobnost, da vodimo celo družino v smer brez sporov, je že kar znanost, ampak če vsi v družini sodelujejo, potem do večjih težav ne bi smelo prihajati.