Varčevanje dandanes predstavlja izziv mladim staršem oz. vsem tistim, ki vlagajo v stanovanjska in pokojninska varčevanja pri tem pa še razmišljajo o varčevanju za otrokovo prihodnost. Večina še vedno največji delež sredstev zaupa bankam, čeravno pa so vse pogostejše tudi naložbe v sklade in delnice.

Ravnanje z denarjem je nekaj kar se mora otroka naučiti oz. priučiti - je ena izmed spretnosti, ki jih mora usvojiti za normalno funkcioniranje v družbi. Podobno kot za večino spretnosti in vrlin, velja tudi tukaj pravilo, zgodnjega privajanja oz. učenja. Namen varčevanja kot takega, bi torej lahko predstavljal pot do osamosvojitve. Slednjega se moramo zavedati in biti zato pri tem še bolj dosledni. Banke in hranilnice nam že ob rojstvu otroka ponujajo  številne, raznolike oblike varčevanja. Prav je, da vse pregledamo in premislimo katera izmed ponudb je dolgoročno najbolj perspektivna.                                                                  

Vedno bolj se uveljavljajo štipendijska varčevanja pri zavarovalnicah. Prednost takšnih oblik varčevanja je v tem, da otrok v primeru smrti katerega izmed staršev ne izgubi možnosti nadaljnjega šolanja. V takšnem primeru je lahko ogroženo socialno stanje otroka, ki pa lahko ima resne posledice pri zagotavljanju njegovega optimalnega razvoja - slednje pa se lahko prepreči, z omenjenim, saj je poskrbljeno za njegovo socialno varnost. Otrok postane upravičenec in tako dobi določena sredstva s katerimi lahko razpolaga in poskrbi  za svojo prihodnost. S takšnimi in podobnimi varčevanji je smiselno začeti takoj po rojstvu otroka, saj se skozi daljše obdobje tudi več privarčuje, kar pa posledično vpliva na otrokov dodatek oz. mesečno štipendijsko izplačilo.  Finančna vzgoja otrok je v današnji potrošniško poravnani družbi nujno potrebna. Pri otrocih je treba privzgojiti odnos ter občutek do denarja. Zelo priljubljena je med otroci postala tako imenovana žepnina - je nek otrokov denar, nek prihodek s katerim sam razpolaga. Pogosto je odvisen od družinskega proračuna, lahko tudi miselnosti in navad neke družine, nemalokrat pa tudi od družbe v kateri se gibljemo. Vsi vemo, da smo ljudje socialna bitja in da je posnemanje, pravzaprav zgodnje učenje nekih vzorcev - slednje pa pravzaprav ostaja zakoreninjeno globoko v nas in nas spremlja skozi celo življenje, tudi ko smo odrasli in se oziramo po drugih, koliko žepnine dajejo svojim otrokom.

Starši si morajo postaviti konkretne, realne vzgojno-finančne cilje. Otroku morajo zagotoviti pravo vsoto denarja, ne preveč, saj bo oškodovan in bo prosil za več, in ne premalo, saj ne bo razvil občutka odgovornosti in samostojnosti. Pritok denarja naj bo reden, vedno v istih intervalih oz. na isti dan v mesecu ali tednu. Slednje ne sme služiti kot kazen, lahko pa služi kot nekakšno vzgojno sredstvo, ki otroka dodatno motivira in uči odgovornosti.

T.D