Droga in otroci

Dejstvo pa je tudi,da se starostna doba uporabnikov opojnih substanc vedno bolj znižuje in to do res zaskrbljujoče in strahu vzbujajoče starosti. Tako najdemo otroke pri dvanajstih, trinajstih letih, ki so se srečali ne samo z alkoholom in cigareti, ampak tudi prepovedanimi drogami, med katerimi je zagotovo najbolj aktualna marihuana ali konoplja.


Raziskave, ki so se izvajale v Evropi in katerim so se pridružile v večini vse članice EU so pokazale, da je okoli 20% vsega prebivalstva Evrope (starost 15-64 let), kar je kar 62 milijonov ljudi vsaj enkrat v življenju užilo marihuano. V ZDA pa se je procent v letu 2003 (starost-12let in več) povzpel kar na 40,6%.Da marihuana vpliva na naše telesno zdravje seveda nesporno drži, vendar naj bi bolj kot to vplivala na naše mentalno, duševno zdravje. Slabijo se naše zaznavne funkcije pri predelovanju celovitih informacij in pri urejanju, ter organizaciji lastnega življenja. Osebe postanejo neaktivne, utopične,nemotivirane, skratka zdi se nam da živijo v nekem svojem svetu. Potem so seveda tu še mnoge druge droge, ki jih lahko uživamo na tak ali drugačen način in imajo različne negativne učinke na telo. Najhuje pri vsem tem je da droge vodijo v zasvojenost. V začetku se seveda pojavlja duševna zasvojenost, kasneje pa tudi telesna. Prav zaradi tega je droge s časom vedno težje opustiti.

To je vprašanje, ki si ga verjetno zastavi vsak starš, ko njegov otrok preživlja  krizna leta pubertete. Le kako naj se mu približam in se z njim pogovorim o teh stvareh?

Velikokrat si ne moremo predstavljati kam so zbežala vsa leta od takrat, ko se je še pridno igral v peskovniku, ter ste vi vodili njegov urnik življenja. Zdi se vam, da se mu ne znate več približati in da vaša beseda zmeraj manjkrat obvelja, ter da včasih le z grožnjo še dosežete svoje. Vendar ravno to je velika napaka, ki jo delajo starši. Z grožnjami ne boste prišli daleč, le še kopali boste prepad med vama in s tem se vam bo otrok začel še vedno bolj izmikati in zapirati v svoj svet. Najboljša metoda je, da poskusite s čisto nevsiljivim pogovorom. To naj poteka postopoma. Nikar se ne spravite na otroka s tem da ga posedite na stol in zahtevate od njega, da vam takoj pove kaj se z njim dogaja. Takrat vam bo verjetno le odgovoril, da kaj mu spet težite, da ga pustite pri miru in da nebo poslušal vaših pridig. Počutil se bo preveč napadenega, zlasti če se z njim zelo malokrat odkrito pogovarjate. Začnite s čisto preprostimi pogovori,ki nikakor ne smejo biti obtožujoči, ter mu namerite pozornost in pokažite, da vas pogovor zanima in bi radi izvedeli več. Nikar ne silite otroka, ko vidite da mu ni več do pogovora, saj boste s tem učinek le izničili. Najprej se dotaknite  kakšnih drugih področij, najbolje tistih, ki so otroku blizu in o katerih se rad pogovarja, nato pa ga začnite počasi usmerjati. Nikakor ni potrebno, da se lotite vsega v enem dnevu. Vse potrebuje svoj čas, prav tako tudi otrok stvari ne bo sprejel kar čez noč. Bodite vztrajni in vedite da boste s tem,ko boste dosegli, da se boste s časoma z otrokom vedno več pogovarjali, spoznavali tudi njega samega in boste lahko veliko hitreje prepoznali znake, ki bi lahko pomenili da ima otrok težave.       

N.U