Nasilje v družini

Posamezniku naj bi predstavljala oz. zagotavljala občutek varnosti, pripadnosti, vrednosti, pomagala naj bi mu pri reševanju konfliktov, težav tako na osebni, kot tudi medosebni ravni.

Kaj se pa zgodi, če ta enota, ta skupnost, ta podpora in harmonija nehata funkcionirati? Kaj se zgodi, če ti obrnejo hrbet tisti od katerih upravičeno pričakuješ, da bodo s teboj, vsak dan, ne glede na okoliščine ali težave...vedno? Žrtve nasilja med odraslimi v družini so največkrat ženske, predstavnice šibkejšega spola,  povzročitelji pa moški.  

Za razliko od drugih oblik nasilja, nasilje v družini težje prepoznavamo. Slednje se ponavadi dogaja za zaprtimi vrati doma in čeprav  opazimo vedenjske znake, da je nekdo žrtev nasilja, je prav žrtev tista, ki največkrat ne želi govoriti o zlorabi ali priznati, sebi in drugim, kaj se dogaja. Prepoznavanje znakov zlorabljanja je lažje, če poznamo tako značilnosti nekega partnerskega odnosa, kot tudi partnerje same. Pri otrocih in tudi pri odraslih žrtvah se nasilje odraža v njihovem čustvovanju, razdražljivosti, pogosto imajo težave s koncentracijo in so zelo nesamozavestni. Največkrat so nezadovoljni z življenjem in zelo občutljivi, saj imajo uničeno samopodobo, skrajni klic na pomoč pa je tisti najbolj grozljiv: poskusi samomora,... Na žalost, poznamo več vrst nasilja: fizično, psihično, ekonomsko in spolno.

Fizično nasilje se lahko dokaže, vendar le v primerih, ko oz. če sploh žrtev poišče zdravniško pomoč. Takrat se poslikajo poškodbe, potpludbe, oddrgnine, praske in podobno. To so v večini primerov poškodbe, ki se lahko pozdravijo in zdravijo, če se le spregovori o težavi in prijavi storilca. So pa tukaj še psihične posledice, ki jih prinese fizično nasilje, te ne zbledijo s časom, so dolgotrajnejše, bolj skrite, našim-tujim očem skoraj nevidne... Oseba  se zapira vase, boji se zunanjega sveta, trpi za anksioznostjo, boji se najmanjših sprememb v življenju, doživlja napade joka in panike, ne obvladuje svojega življenja, dvomi o svoji prištevnosti, je nemotivirana, boji se prihodnosti ter večkrat pomisli na samomor. Pri psihičnem nasilju gre za napad na celostno osebnost nekega človeka, gre za njegovo podrejanje nekomu drugemu, gre za nadzor, za nadvlado... Slednje pa je močno povezano z ekonomskim nasiljem saj gre v tem primeru za ekonomsko šibkost osebe. Oseba ni zmožna sama skrbeti za družino, boji se spopasti z ovirami samostojnega življenja, trpi za pomanjkanjem samozavesti in odločnosti.

Pri spolnem nasilju največkrat omenjamo napad na celostno integriteto človeka. Največkrat so storilci moški, žrtve pa otroci in ženske. Posledice le tega so dolgotrajne in žrtev spremljajo celo življenje. V večini primerov je potrebna pomoč strokovnjakov, saj se osebe izolirajo od sveta in včasih celo zanikajo,da se je dejanje zgodilo. Pogosto so nagnjene k mazohističnim dejanjem, samopoškodbam, izogibajo se intimnosti, skušajo potlačiti spomin ali celo storiti samomor.      Družinsko nasilje je žal še vedno tabu tema, tema o kateri ne govorimo, se je sramujemo in je ne  omenjamo zato, ker najbolj boli, ker predstavlja rušenje oz. propad tistega v kar smo najbolj verjeli. Ampak dejstvo je, da bi ravno zaradi omenjenega morali temu problemu morali posvetiti največ pozornosti, ne smemo ga zadržati zase, o njem moramo spregovoriti in problematiko javno izpostaviti po celem svetu, saj so posledice le tega budne spremljevalke našega vsakdanjega življenja, naše družbe, kulture in dostojanstva.