Odraščanje brez očeta

Prve raziskave o razvoju otrok brez očetov so se pojavile v letu 1940. Takrat je prevladovala ideja, da odsotnost očeta lahko izredno vpliva na spolno usmerjenost dečkov in tako je bila pri raziskavah največja pozornost usmerjena na možatost dečkov. Potrebnih je bilo deset let, da so ugotovili enakovrednost očetovega vpliva na otroka, ne glede na spol. In tako so začeli raziskovati tudi vpliv očetove odsotnosti na deklice ...

Obstajajo tehtni dokazi, da odraščanje otrok v odsotnosti očeta lahko precej vpliva na razvoj, in sicer na več področjih.

Nekatera izmed njih so:
- psihološke motnje,
- slabši rezultati v šoli ter med študijem,
- nedružabno vedenje,
- težko vzpostavljanje in vzdrževanje medsebojnih odnosov.

S statističnega vidika imajo taki otroci večjo možnost pojava psiholoških motenj, težav v šoli (slabi rezultati) oziroma predčasno zaključenega šolanja (nedokončana srednješolska izobrazba). Prav tako so pogosto del statistike, ki obravnava prestopnike ter neprimerno družabno življenje. Kot odrasli imajo veliko težav pri izgradnji in vzdrževanju odnosov, še posebej heteroseksualnih.

Vsekakor pa je potrebno ločiti med otrokom, ki očeta nima, in otrokom, ki ga sicer ima, a pri vzgoji le-ta ne sodeluje. Odsotnost očeta pri odraščanju otroka vedno nosi posledice, enkrat večje, drugič manjše. Načeloma naj bi bil oče materin življenjski sopotnik, družinski član ter steber družine. V današnjem času, ko se vsi borimo za obstoj in je tempo življenja izredno hiter, je nujno, da vsak od staršev najde vsaj malo časa za svojo družino, ki mora biti vedno na prvem mestu. Otrokom pomaga že sama toplina doma in staršev, prisotna pa mora biti tudi družinska harmonija. Zanjo je značilno stanje brez stresa, kar pomeni, da morebitne družinske spore rešujete na miren način oziroma v odsotnosti otroka.